Vsako srečanje z akvarelom je izziv: tako za avtorja kot za gledalca. Pri avtorju gre za ustvarjalni izziv, pri gledalcu za izziv sprejemanja. Od akvarela navadno pričakujemo značilno lahkotnost, neko posebno poetičnost, kjer so barve sicer avtonomne, toda zaradi prelivajočega se spajanja tudi v nenavadni soodvisnosti.Od akvarela pričakujemo poseben pridih, saj ta slikarska tehnika omogoča specifičen stik barvne ploskve kot slikarskega fenomena, s površino papirja, ki s svojo strukturirano površino sam po sebi vpliva na barvo in njeno intenziteto.

Kaj avtor pričakuje od akvarela ? Zanj je to pričakovanje pogojeno z ambicijo, kaj hoče izraziti. Vse tehnike so v večini razumljene kot ustrezno izrazno sredstvo, vendar ne kot povsem materialni fenomen, ampak kot nekaj, kar je sicer sredstvo, vendar z močjo sugestije tudi v prostoru čutnega.

Včasih slikarji rečejo, da se lotijo akvarela zato, da bi preverili, koliko so še suvereni v hitrem reagiranju na ploskvi, ko tehnika domala ne dopušča, da bi veliko " mislili ", ampak mora roka slediti instiktu spoznavnega, tistega, kar je z znanjem. izkušnjo in seveda talentom že v človeku. Ob taki praksi se potem porajajo tudi nova spoznanja, največkrat dograjena s trenutnim navdihom. Kajti akvarel je tehnika trenutka, zato je tako poetičen, hkraten v trdnosti strukture povedanega in krokijevski v načinu govorice.

Marko Jezernik se z akvarelom ukvarja že nekaj let, čeprav mu tudi druge tehnike niso tuje, zlasti kiparska obdelava lesa. A lahko bi rekli, da mu je akvarel bližji tudi zaradi tega, ker omogoča hitrejši način izražanja.

Akvarel je Marku Jezerniku tisto izrazno sredstvo, s katerim lahko nedvoumno, in to mu dobro uspeva, pove sebi in javnosti, kaj se dogaja v njegovem notranjem svetu čustvovanja na eni strani in in razumskega odzvanjanja kriterijev likovne estetike na drugi.

Njegovi akvareli živijo v dveh formatih. Zgodnejši so manjši, kakor da je hotel z manjšim formatom ujeti hipnost prvih korakov v svetu zakonitosti akvarela. V večjih pa se je prepustil tudi vplivu samega tehniškega fenomena: kako obvladati ploskev z novo ploskvijo, s seštevkom ploskev v skupni imenovalec slike, njene izrazne moči.

Manjši formati nam več govore o pokrajini, s katero je avtor povezan na več načinov. Večji so svobodnejši. So bolj abstraktni ali še natančneje: so bolj ekspresionistični. To je najbolj poudarjeno z rumeno barvo, ki je v večjih formatih našla dovolj svobode za prevladujoči poudarek med zeleno in modro. Rjava, sploh temnejša lestvica, pa je prisotna zelo racionalno, čerav tu in tam za hip celo izstopa.

Nocoj se srečujemo s slikarskim opusom, ki izraža razvojno zrelost ustvarjalca. Svoje slikarstvo jemlje resno in s poudarkom. To seveda ne pomeni, da ni sposoben licence poetike, a se ne spušča v nepremišljene pustolovščine, ki bi jih pozneje opravičeval z novimi izmi in " odkritji ", ki to po navadi niso. Je svoboden poet, zato se z akvarelom tako dobro razume, čeprav dobro ve, da akvarel ni nobena bližnjica, ampak prej spričevalo znanja in vztrajnosti.

In še beseda o motivih. So iz doživljajskega sveta avtorjevega neposrednega okolja, ki se v najožjem smislu nahaja nekje med Celjem in Šentjurjem, v širšem in ta je seveda najbolj relevanten za razumevanje vidnega in doživetega, pa na brezmejnost sveta. Pomeni vse tisto, kar slikar nosi v sebi, od trušča vsakdanje profanosti do kozmične tišine.

Drago Medved
/ ob otvoritvi razstave akvarelov v Grajskem dvoru v Radovljici 1989 /